AKTUALNO


Ob snemanju dokumentarnega filma Izobraževalnega programa TV Slovenija

Jadran Sterle - scenarist

K IZVIROM DUHA

Zbiralec ljudskega pripovedništva na zahodnem koncu Slovenije PAVEL MEDVEŠČEK že pol stoletja zbira in objavlja ljudske povedke iz teh krajev; danes so v pisni obliki ponovno postale del duhovne podobe tamkajšnjega prebivalstva, saj o njih pripovedujejo v šolah, na prireditvah, na družabnih srečanjih. Pavel sam je že figura iz ljudskega pripovedništva - tako ga tudi poznajo tako "preprosti" ljudje kot izobraženci. Pred leti (1991) je objavil knjigo "Svetost kamna", ki jo danes na nek način nadaljuje z zbirko povedk iz LOKOVCA, kjer pa se je snov prevesila v magično zgodbo o treh kačjih kamnih, ki so bili postavljeni na vrhove treh visokih hribov nad Čepovansko dolino: na Črni glavi, Kačji glavi (ta hrib domačini, in z njimi prišleki, vse bolj imenujejo z besedo Volnik, Bunik, ki pa nima več prvotnega etimološkega pomena) in na Peščeni glavi. Zasledovanje te zgodbe o kačjih kamnih pa se je v zadnjih dveh mesecih prevesilo v skoraj srhljivko, saj je Pavel dobil pismo neznanega pošiljatelja, ki mu svetuje, naj kačje glave "pusti pri miru". Skrivnosten je bil tudi prenos kamnov v dolino: kot da gre za prepovedano početje, kot da gre za tihotapljenje svete skrivnosti. Ali smo na sledi starodavnemu mitu o Kačji kraljici, ki je tako skupen mnogim indoevropskim ljudstvom, živ pa še med mnogimi sodobnimi evropskimi narodi? Ali bomo odgrnili debelo pokrivalo, pod katerim počiva duhovni portret starih prebivalcev tega lepega kraja? Ob drugih pripovedovalcih iz pokrajine okrog Lokovca se zdi, kot da ta skrivnost plava med redkimi osamljenimi hišami, prekriva skale in skrita skalna svetišča ter zavija v molk ljudi, ki živijo v tem svetu. Ali lahko le skozi tančico Pavletovih povedk ugledamo ta svet? Nam ga bodo hoteli in znali razkriti tudi ljudje v Lokovcu?


PETJE SPOMINA

Zbirateljica ljudskega pripovedništva in pesmi LJOBA JENČE je po nekem nenavadnem naključju- kot da bi jo na tistem ovinku pod Kačjo glavo, ko smo opazovali temni vrh hriba, neka roka pripeljala v zgodbo, ki jo je o Kačjih kamnih pripovedoval Pavle. Toda pot je bila prava : Ljoba je doma prav iz Lokovca, čeprav je kot "ljudska pevka" znana predvsem kot prebivalka Notranjske, Cerknice. V resnici je otroštvo preživljala prav v Lokovcu, od koder je njena mama. Kjer je svoje korenine pognala marsikatera misel, pogled, občutje. Kjer je na paši poslušala govorico dreves, pripovedi starih očetov in mam, kjer jo je božala roka in večerni veter. Kjer je okus jutranje rose bolj sladak, kjer so sence dreves bolj čarobne. Tako je Ljoba že skozi čiste otroške oči spoznavala svet Banjške planote, življenje redkih domačij in skrivnostni šum gozdov med Črnim vrhom, Kačjo in Peščeno glavo. Pozna skale in skrita svetišča, kjer se nekaj dogaja…In ve, kje je v skalo vtisnjena podoba njenega starega očeta, ljudskega godca in kovača Ivana Humarja… Ljoba pozna zvoke Bele kače in pesmi, ki odzvanjajo v tej deželi… Pozna napev svetih kamnov….


SENCE ZGODOVINE

V zgodbe o "Ribji Kači", ki je - po ljudskem verovanju - urezala Čepovansko dolino, so vpleteni številni ljudje iz teh krajev, tudi iz samega Lokovca, najdaljše vasi v Sloveniji. Od kod so prišli ti ljudje, ki so se v tem negostoljubnem, a morda prav zato varnem svetu najprej ukvarjali z oglarstvom, nato s kovaštvom, je še uganka. Le-te se je z znanstvenim aparatom in radovednostjo lotila tako rekoč domačinka, etnologinja Eda Drašček v svoji diplomski nalogi leta 1985. Skozi njene raziskave jasneje zažari kovaštvo v Lokovcu in pri tem najdemo nekaj nenavadnega. Še kovači, ti sveti ljudje antičnih svetov, so nekatere izdelke poimenovali po kačah. Svedri kačarji so jekleni odsev morda nekdaj svetih kač. In kdo je kdo ve kdaj sem prinesel vse te zgodbe o kačah, zgodbo o Beli kači, o vseh njenih početjih, o vpletanju v usode ljudi? V vseh civilizacijah in kulturah - razen v krščanski - je kača bitje, ki nima slabih ali celo zlih lastnosti. Celo na Jutrovem, rojstnem kraju starega krščanskega nauka, ni takšna. Nekakšen birič, "vunbacitelj", je šele v prispodobi izgona iz raja. Kje pa so rasle jablane? Kje začeti zgodbo o kačjih kamnih, ki sta jih Pavel Medvešček in Rafael Podobnik tako trdoživo iskala, kot da bi žejna iskala hladen izvir? Morda v bližnjem Devinu, v svetišču indijskega boga Mitre, Boga Sonca in Resnice, ki so ga v te prostore zanesli rimski oficirji, višji uradniki in bogati trgovci v 2. in 3. stoletju našega štetja tam iz daljne Perzije in še dlje, današnje Indije? In to še preden je krščanstvo z ediktom cesarja Konstantina, rojenega v Nišu, leta 313 postalo edina državna vera rimskega imperija? Ali pa je Kača - so to njeni Kačji kamni? - odmev davnih pohodov Vikingov proti sredozemskemu bazenu, ko so z neustrašnimi meči sekali frankovske vojščake, ki so tudi osvajali te prostore? Njim je Kača nosila ploščo Sveta, na njej je, kot na želvi pri mnogih staroselcih, od avstralskih Aboriginov do Ameriških Indijancev- stal človekov svet. Ali pa so vse te zgodbe ostanki nekih verovanj, ki so družila te ljudi na robu Jadranskega morja, na skalnatih planjavah vročega sonca, kjer je bila edina senca tam pod visokimi oltarnimi kamni, ki so se - kot Možci na severu - dvigovali v nebo? So te zgodbe sem zanesli grški pomorščaki, ki so v bližnjem Serminu - kjer se sedaj v koprskem zalivu napihujejo trebušasti naftni rezervoarji- zasidrali svoje jadrnice in raztovorili blago iz mnogih dežel Sredozemlja? So tukajšnjim prebivalcem pripovedovali zgodbe iz egipčanskih dolin, kjer so pred tisočletji častili Sveto kačo, postavljeno na faraonovo pokrivalo? Kdo ve, kateri vetrovi - viharji in sape - so med te hribe zanesli te zgodbe o Kačjih kamnih? Mi smo se jih samo za hip dotaknili….

KULTURNO TURISTIČNO DRUŠTVO

LOKOVEC




PRIREDITVE

NAŠ KRAJ

DRUŠTVO

KULTURNA DEDIŠČINA

POHODNIŠTVO

KOLESARJENJE

PONUDBA

AKTUALNO

Zavod POTENCIAL


Film TV Slovenija "Med hribi kačjih glav"














































Ob snemanju dokumentarnega filma TV Slovenija    
V LOKOVCU

Srečanja z ljudmi iz Lokovca so bila prepredena s prijaznostjo, previdnostjo in dostojanstvom - a pri vsaki hiši so na stežaj odprli vrata in gostoljubje začeli z radovednimi vprašanji. Ti ljudje vedo, da odgovori vselej razkrijejo namen prišleka. Stoletno bivanje v teh mirnih zavetjih gozdov jim je izostrilo pomen vsakega glasu, intonacije, prikrite izgovorjave. Pri njih velja samo odkrita, jasna beseda, vse ostalo zavijejo v meglice, ki večajo razdalje med njimi in kraji, ki ležijo na dnu dolin in vijugastih cest. Še odmev je tako jasen in močan, ko spregovoriš, da ni dvoumnosti v izgovorjenem. Ljudje so se še spominjali dogodkov dveh, treh generacij. Do starih očetov, praočetov. Potem se je spomin zavil v klobčič, kot da je otrpnil v jutranjih meglicah. Čas se je oprijel samo ljudi, ki jih je negoval spomin. Preteklost s sedanjostjo - kot šal, ki se ovije okrog vratu. Pripovedi so se prepletale med mnogimi vrtačami, polnimi slastnih vrzot, med "vogelnicami"- oglarskimi kopami, ki so dišale po hrastovem listju in dišečem smrečju, med udrihanjem kovaških kladiv in sopihanjem meha, ki je rdečil lica ognjišč, da se je krvavo rdeča svetloba razlivala skozi majhna kovaška okna vse do nasprotnega brega. Na policah kovačij, v majhnih, zadimljenih in vročih prostorih, so se gnetli kovaški izdelki, že rabljeni ali pa oni, ki so tu obležali takrat, ko je obležal tudi gospodar- dokler ni sin pograbil kladiva in pognal meh. Nekaj demonskega, celo titanskega, je v kovačih, v njihovih rokah, v potu, ki polzi mimo obrvi na razgreta lica; že od pradavnine so blizu bogovom. Mar ni iz ognja in vode narejeno vesolje? Takšni so se zdeli Pepoti, Jožeti, Toneti, Ermini, Adriani, Zdravkoti, Miroti, Dejani, Matilde, Marije in Sonje in vse njihove domačije Šuligojev in Murovcev in Bremcev; tiste redke živali, ki so še žvečile sočno seno v hlevih, so spominjale na bajna bitja, ki znajo pripovedovati nenavadne zgodbe o svojih gospodarjih. In potem njihov smeh, njihovo nenavadno veselje, kot da jih neka majhna gozdna bitja razveseljujejo z vsakim jutrom, ko v miru, pod nebeškim svodom, dihajo v sonce.Skoraj nič nenavadnega potemtakem ni v fotografijah Mira Šuligoja Bremca - njegova Ognjena žena deli iskre pokrajini, ki kar poka od teluričnih izvirov energije. Morda so Kačje glave prav zato na vrhovih hribov, da zadržijo moč podzemlja še za vse rodove, ki bodo bivali tu naokrog? So Stari vedeli, kako zdržati silo pod nogami, da je življenje še mogoče? Je vse, kar zemlja nudi in da na spomlad in jeseni, v suhih zimah in za njimi, res tako prepojeno z energijo, kot se zdi? Mar oglje res nastane samo iz ognja, ki se duši v svojem dimu? So svedri "kačarji" še zadnji dar, opravljen v ognju? So "fouči" le prijazen, tih poklon Hefaistom celega Lokovca? TELEVIZIJA

TV ekipa Izobraževalnega programa - scenarist Jadran Sterle, snemalec Bojan Kastelic, njegov asistent Primož Novak, režiserka Hanka Kastelicova, tonski mojster Toni Žirovnik in osvetljevalec Boris Orehek je skušala v štirinajstih oktobrsko-novembrskih dneh ujeti realnost Lokovca in tisto, kar je izza te realne podobe vsakdanjega življenja. Nastal je dokumentarni film "Med hribi Kačjih kamnov" - zgodba o skrivnostnih kačjih kamnih in prebivalcih, ki svoja življenja peljejo med hribi kačjih kamnov. Toda pod temi suhoparnimi podatki si je vsak izmed nas snemal še svoj, intimni film o pokrajini, ki naravnost seva energije na vrhovih hribov in v danes odmaknjenih kraških, kamnitih dolinah, kjer so skale oblikovale naravne oltarje in kjer iz tal kar vre moč skritega sveta, ki ga varujejo kamnite Kačje glave. Je Pavel Medvešček potrkal na vrata tega sveta? So zgodbe iz Lokovca, ki jih je zbiral več kot pol stoletja, kot risba za portret? Kdor vidi, ta ugleda.