AKTUALNO


Ob snemanju dokumentarnega filma Izobraževalnega programa TV Slovenija

Pavel Medvešček - igralec

DEŽELA SKRIVNOSTNIH IN SAMOTNIH STRANPOTIJ

Mineva skoraj petdeset let, odkar zahajam v to, zame po etnološki plati, najbolj zanimivo pokrajino. Gre za Banjško planoto z ožjo okolico. Še danes se dobro spominjam tiste prve peš poti v ta skrivnostni in samotni svet, poln vrtač in neštetih vzpetin. Če me spomin ne vara, je bilo to konec poletja leta 1955. Takrat sem tu slučajno spoznal tudi mojega prvega pripovedovalca s tega območja, s katerim sva prijateljevala vse do njegove tragične smrti. Bil je to Jože Šuligoj, Pepo iz Ta dalejne Hude južne v Srednjem Lokovcu. Takrat sem od njega tudi prvič slišal prastare pripovedi o posebnih zaznamovanih kamnih - matjarih, ki so staroselcem takrat, ko so jih tu povezovale le skrite steze, pomenili nekaj več kot samo kamne. Verjeli so namreč, da se v njih skriva tudi tretja in peta moč, ki pa pomaga le tistim, ki v matjare tudi verjamejo. Z leti sem v Lokovcu imel srečo, da sem spoznal še druge pripovedovalce, od katerih sem slišal še mnoge druge pripovedi in pravljice, ki sem jih skrbno zapisal, nevedoč, da jih bom nekoč tudi objavil. Naj tu navedem le nekatere: Hvala Ivan Janez - Škatlar u mej, Kogoj Leopold - Dolinar, Mokrin Jože - Pepč Mokrinu Pod vrtom, Gruden Katarina - Šebrelčeva in Šauli Katarina - Pri Tonu iz Gorenjega Lokovca, Šuligoj Jože - Medrsk in Mauri Paula - Maurova iz Srednjega Lokovca. Gorjup Blaž - Dolenjev, Šuligoj Peter - U bajt na štengah, Vončina Ivan - Janez, Ta dolejni na Humu in žena Marija, Hvala Maks, Ta gorejni na Humu, Mauri Marija - Rojčeva ter Podgornik Tone, Pri Pepu iz Dolenjega Lokovca. Seveda gre zahvala tudi številnim drugim, ki sem jim še danes nadvse hvaležen za njihov dragoceni prispevek, saj so s tem omogočili, da se bo to nadvse bogato ljudsko izročilo tega prostora ohranilo tudi zanamcem. Ko sem večkrat razmišljal, kaj me v to brezvodno in skrivnostno divjino nenehno vleče, sem ob drugem ugotovil, da ima ta magični polotok, ki so ga v davnini brusile in oblikovale tri reke, na severu Idrijca, na zapadu Soča in na jugu Vipava, neko posebno čarno moč, ki je zažrta v tleh in lebdi tudi v ozračju. Zaznati pa jo je ravno tako v ljudeh in še posebno v njihovih mističnih pripovedkah. Te zagotovo nosijo v sebi prvobitnost in pračas, ki ga žal danes, le še nekateri komaj slutijo in zaznavajo. Lokovec zagotovo nima ne toplih vrelcev in ne morja, s katerim bi lahko tržil in obenem z njim mamil današnje razvajene turiste. Ima pa izjemno bogastvo, katerega so drugi že zdavnaj in za vedno izgubili. To pa so skrivnostna in samotna stranpotja, povezana z ljudskim izročilom. Torej tisto, kar išče današnji od neštetih stresov obremenjeni človek. To, kar mu druge pokrajine ne morejo več dati, bo našel tu v doslej neznani, odročni in še ne odkriti pokrajini. Ta pa bo imela v bodoče še mnogo večjo vrednost in veljavo. Vse, kar je treba storiti danes, je to, da praspomin prednikov na novo odkrijemo in si ga vtisnemo v zavest ter takega poskušamo posredovati tistim, ki si tega želijo oziroma potrebujejo za svojo od vseh mogočih skrbi razrahljano dušo. Čisti zrak, mir, neokrnjena narava in nezavedne skrivnosti so tisti kapital, ki se bo lahko v bodoče tudi tržil, seveda ob upoštevanju še drugih zgodovinskih danostih kraja, kot so oglarstvo, kovaštvo in drugo. Zdi se mi, da je moj doprinos k temu, v glavnem že opravljen in posredovan na način, ki omogoča to dragoceno dediščino Lokovca tudi takoj uporabiti. Tu mislim predvsem na svojo knjigo, ki je izšla pri Založbi tržaškega tiska v Trstu leta l992, in na prispevek v dokumentarnem filmu, ki ga je RTV Slovenija letos jeseni posnela v Lokovcu. Druga knjiga, v kateri bodo kot v prvi tudi mnoge pripovedi iz Lokovca, pa naj bi izšla predvidoma v prvi polovici leta 2005 pod naslovom Let v lunino senco. Na koncu naj le še dodam, da je spomin lahko večen, seveda če je napisan. Eno teh zgodb iz napovedane knjige pa za pokušino objavljamo v tej publikaciji.

KULTURNO TURISTIČNO DRUŠTVO

LOKOVEC




PRIREDITVE

NAŠ KRAJ

DRUŠTVO

KULTURNA DEDIŠČINA

POHODNIŠTVO

KOLESARJENJE

PONUDBA

AKTUALNO

Zavod POTENCIAL


Film TV Slovenija "Med hribi kačjih glav"














































Ob snemanju dokumentarnega filma TV Slovenija    
PR` KAČJI SKALI

Nekega zimskega časa pozno popoldne. Rjav mršav konj vleče voz od Fobškega Kala proti Puštalam. Na vozu je nekaj vreč moke, dve stari v črno oblečeni ženski in furman s pošvedranim klobukom. Visoko zgoraj pod Črno glavo nekaj glasno poči. Sledijo v presledkih zvoki, kot da bi nekdo lomil suhe veje. Hrup postaja vse glasnejši in prihaja vse bliže. Konj se kot na povelje ustavi. V tistem trenutku prihrumi kot zverina skozi goščavo velika skala. Preskoči v loku cesto in se spodaj zarije v zemljo. Hip za tem priletita še dve manjši, ki pa obstaneta na cesti, in kmalu zatem še grušč, ki naredi okoli njiju kup, ki se razleže čez celo cestišče. Zatem se vse umiri in utiša. Šele takrat skočita z voza prestrašeni ženski, zmedeno vpijeta in bežita, od koder sta prišli. Furman počaka nekaj trenutkov, pogleda gor od koder je prilomastila zverina, nakar nadaljuje pot, tako da obide zapreko čez travnik. Pred mrakom je že doma v Lokovcu. Zvečer ob ognjišču že pripovedujejo, kako se je tista kača na Črni glavi od lakote ponovno prebudila in zamahnila z velikanskim repom, da je kamenje letelo vse naokoli. Nakar je njen rep mahal celo po dolini. Z njim je z voza pometala vse, kar je bilo na njem. Tudi furmanu je zbila klobuk z glave, konju pa s hrbta pobrala vso dlako. Na koncu je še rep vtaknila med zadnje kolesje, da bi ga zaustavila in vse skupaj požrla. K sreči, da je bil konj še toliko pri moči, da je potegnil in se rešil njenega smrtnega objema. Seveda je pri tem zdrobila kolo, a ji je vseeno ušel. Tistemu kraju so po tem rekli Pr ta kačji skali. Kmalu pa je šla v pozabo kača in furmanova pripoved. Na koncu se je pozabilo tudi ime kraja. Ostala je samo še tista velika skala pod cesto, o kateri nihče več ne ve, kako in od kod je priletela.

Dolenji Lokovec, 1960
Marija Mavri - Tinca, rojena 1890
" Rojčevi "
Dolenji Lokovec 31