AKTUALNO


Ob snemanju dokumentarnega filma Izobraževalnega programa TV Slovenija

Ljoba Jenče - igralka

NAS JE POKLICALA KAČA BOGINJA?

Kadarkoli slišim besedo LOKOVEC, je to zame ena sama radost in sprejetost. Iskre v očeh dobrih ljudi, ki vedno najdejo hudomušno besedo in čeprav trdo delajo cele dni, se ob vsakem gostu ustavijo. "Je še dan…," pravijo. Delo počaka, človeku pa je treba izkazati spoštovanje in ga pogostiti z najboljšim, kar imaš. Tudi tebe opazijo, če si krjančljev ( dobrosrčen). Njihova govorica je zame ena sama pesem, bistra voda čiste duše. Čas sanjskega otroštva. Tudi strogost v vzgoji. In Lokovec je deviška narava. Tu sem vedno našla poseben stik z njo. Ob vsaki stopinji ti trava zadiši in murni pojejo posebno pesem čez pokošene travnike. Rada sem posedala po skalah. Nekatere so imele prav prestol za malo deklico, čečico, na druge je bilo treba splezati visoko in sem bila kot velik pastir z razgledom čez pašnik. Pri nekaterih pa sem vedela, da so tam doma kače in sem se jim ognila. Področje nima tekočih voda. Ljudje so ob hišah zgradili vodnjake, štirne. Ob sušnih dobah, pove teta Jelka, so nosili v gozd na skalne jamice vodo ptičkom pit, tja so jo nalili in verjeli, da hodijo tudi angelci tja pit. Zato so bile to angelske skale. Zame so to še danes, saj globoko občutim usidrane krajinske angele in vilinsko prisotnost v skalnih risih bodisi v vrtačah ali na malih gričih. Polne so obrazov. Čudno, da ni več pravljic o okamnelih bajnih bitjih in ljudeh. V teh krajih na poseben način občutiš naravno inteligenco in svetost pokrajine, ki je prisotna močneje ali pa je samo tako dobro ohranjena!? Poseben kraj, ki ga je treba ljubiti in spoštovati, zakonsko pa zaščititi. Moje stare starše je preveč zaznamovala soška fronta in so bile zgodbe vezane na trdo resničnost boja za obstanek in preživetje slovenstva na tem ozemlju. Odnos do narave pa je bil svet. Ljubeč.


KAČJA BOGINJA STARE EVROPE V LOKOVCU ?

Kaj pravi Pavle, da je bil Bunik prej Kačja glava in da stoletni gadi odvržejo rep? A da je tu bil živ kult kačje boginje? Da o tem priča staro izročilo? Tega kot otrok tu nisem slišala. Pa je naša hiša najbližja Kačji glavi. Vsekakor sem živela ves čas z opozorili in učenji, kako se ogniti strupenim modrasom, a o drugem nisem slišala. Morda bi morala večkrat s staro Pucarko do močila. Dočakala je skoraj sto let in bosa je šla z živino čez klanec. A kaj, ko se takrat otroci nismo smeli potepati, niti k sosedu ne, samo če je bilo nujno.

Od dne, ko so me povabili k dokumentarnemu filmu o Lokovcu in kačjih kamnih, pa se vsa moja pretekla iskanja nenavadno povezujejo v novo sliko. Nekaj malega bom skušala tu opisati, če ste mi že izkazali zaupanje, čeprav se mi zdi pisanje sila odgovorno. Po poklicu sem pevka starih balad in ljudskih pesmi ter pravljičarka in sem ves čas zavezana raziskovanju ne le govorne kulture, temveč mitološkemu in duhovnemu izročilu, ki se je ustvarjalo skozi tisočletja in se prepredalo pod različnimi kulturnimi vplivi. Zanima me, kako priti v srž človekove biti, kjer je na nek nenavaden način shranjen arhetipski spomin. Temu se lahko reče tudi arheologija človeške duše sveta? Vsekakor tu govorimo o notranjem svetu človeka, ki je morda nekoč bil zunanja izkušnja, ki jo je ponotranjil in tudi v sodobnem času naj ne bi bila ločena od realnega življenja.


KAČA ŽIVAL IN SIMBOL

Pa najsi greš po celem svetu, povsod ljudje sanjajo v podobah, vse zgodbe sveta sporočajo v simbolih. Kača pa je eden najstarejših simbolov v skoraj vseh mitologijah sveta. V starih kulturah je predvsem simbolizirala temeljno vibo, gibalo vitalnega življenja. Zunanje in notranje. Po indijskem izročilu ima človek ob korenu hrbtenice zvito najsvetejšo življenjsko energijo v obliki speče kačaste spirale, imenovane kundalini. Duhovno prebujen človek ima živ stik s to energijo, seveda pa do nje ne moreš, če želiš k svetim razsežnostim iz poželenja ali sebičnosti, takrat se pokaže kot zlo in te lahko tudi uniči, saj je sveto zaščiteno. Dvojnost narave kače in obenem človeka je tu izrazito črno-bela in v življenju tudi izkazana. Področje njene umestitve v človeka je ob reprodukcijskih organih, kjer imamo ljudje obenem tudi najnižja hotenja. Naučiti se jih je treba obvladati in se kot misleč človek z odgovornostjo posvetiti sporočilom čiste, predvsem seveda višje namere. V slovenskih pravljicah nosi to sporočilo prav bela kača. Kača kot simbol tu še zdaleč ni v celoti opisana in je kratka obsežnost članka tudi ne dovoljuje.

Kača kot žival pa je na prvem mestu, saj nanjo silovito reagirajo vsi ljudje. Najprivlačnejša je otrokom. In ne vedno s strahom. Stare pravljice pripovedujejo, da so bili otroci voljni sprejeti kačo celo v naročje ali da so z njimi pile mleko, se igrale na skalah. Kačja kraljica je miroljubnim in dobrim ljudem pustila v dar svojo demantno kronico za prijaznost, da so od takrat imeli vsega dosti, žita, preje in zdravja. Seveda dokler je pri hiši živel rod, ki je s kačo lepo in prijazno ravnal. To je spomin na človekov miroljubni stik s kraljestvom živali.


KAČE V LOKOVŠKEM VSAKDANJIKU -

Pripovedi iz ljudskega izročila, posneto v avgustu 2004 Četudi jih je veliko, kot po mnogih naravnih okoljih, se človeku najraje ognejo. Kadar pa se srečanje zgodi, si ga močno vtisneš v spomin. Zato so tudi ljudje vedeli povedati o mnogih srečanjih zelo natančno, kot bi se jim zgodila včeraj. Murovčev Ermin pove, da je na skalah na robu med pašnikom in gozdom v Gornjem Lokovcu , kjer se sonce upre, vse polno kač. Ojej, jih ne prešteješ. Se zvijajo. Svet se zarašča in divjine je še več kot včasih. Brat Miro Jenček pove, da ko je v mladosti preživljal poletni čas v Lokovcu, da so po kosilu, ko je bilo najbolj vroče, vzeli dolge palice in hodili kače pobijat, saj so vedeli, kje so in strah jih je bilo te golazni.Jih je bilo preveč.

Gad in modras
Ljudje so povedali, da tam živita dve vrsti strupenjač, to sta gad in modras. Za oba povedo, da lahko dosežeta starost tudi do sto let. Starost prepoznaš po otrdelem repu in seveda dolžini. Modras ima običajno do 60 cm, najstarejši pa lahko celo 80 do 100 cm v dolžino. Po hrbtu ima prekinjen vzorec.Na glavi rožiček ali kronico. Kadar ga vidiš med bukovim listjem ali v grmovju, je povečini rjave barve, na skali pa je posivel. Za gada povedo, da tudi spreminja barvo glede na podlago, vzorec po hrbtu je neprekinjen. Če sta ogrožena, se zvijeta v klopčič in sta pripravljena tudi napasti in pičiti. Lipuškarjeva Marija pove, da so pri Močilu otroci bosi pasli krave in da so videli modrase, pa ni nikoli nikogar pičil. Moja prateta Tina ( r. 1887 +1976) me je na paši učila, pri kateri skali živi gad ali modras in naj tam pač ne hodim. V njenem glasu ni bilo strahu. Prav blizu tiste skale sva sedeli na travnih obronkih, kjer je vezala v šopke zelišča ( ožepek, materino dušico in katarince). In potem sem bila tudi sama mirna, pač tam nisem hodila.

Gož, slepec, belouška, črnica
Od nestrupenih pa pripovedujejo o gožu, slepcu, belouški in črnici. Gož in črnica, oba, a največkrat gož, sta bila rada po hišah. Gnezdo sta si naredila najraje pod štedilnikom, špargetom, saj so bile včasih kuhinje na zemlji in z lesenim podom. Neredko se je zgodilo, da so ljudje sedeli ob špargetu in je gož prilezel sredi kuhinje in se tudi vrnil v svoje domovanje. Imeli so ga za hišno kačo, da je lovil tudi miši po hiši in se ga ni smelo ubit. Le pred časom, pravi Jože Šuligoj, so na Humu podrli eno starih hiš in odkrili gnezdo tristotih gožev in tiste so menda pobili.

Stopil je na goža
Sin Tadej je menda nekoč stopil pod bližnjo slivo, da bi si nabral nekaj sadežev, pa se mu je pod nogami pričelo nekaj premikati, stal je na gožu. Si lahko mislite, kako velik in debel je bil. Predvsem pa, kako domače mu je bilo priti blizu domačije in da ni kazal potem nobene hude jeze. Že omenjeni oče pa je nekoč legel pod avto, da bi nekaj popravil, pa je ob sebi ugledal debelega, stegnjenega goža. Kako hitro je zlezel izpod avta, si lahko sami mislimo.

Kačja koža zdravilo za ujed
V Lokovcu in na Banjšicah povedo ljudje, da so nekateri nabirali kačje kože, tanke kot list, ki so jih kače slekle in pustile po skalah. Imeli so jih za zdravljenje želodčne bolezni, če si imel bolečine po trebuhu. Skuhal si čaj in si pozdravil ujed. No, ženske so tole povedale, nobena pa ne ve, ali bi mogle one tudi piti tak čaj. Zagovor zoper pik

Marica Humarjeva z Brega pove, da je strica pičil modras in da je bil že ves siv kot kača. Peljali so ga k ženi, menda Lizni Klančarjevi, ki je znala zagovarjati zoper kačji pik. Urezala mu je križ v rano pika, stiskala ven strup in zagovarjala. Stric je ozdravel in tudi kasneje ni čutil posledic pika. Za ženo pa ne vedo, a zdi se jim, da ni nikomur predala znanja o zagovarjanju. Tudi umrli so ljudje. Ne veliko, a kogar je pičila, se mu ni dalo pomagat, saj je do zdravnika daleč v dolino.

Modras hodil v hišo - se je duša vicala
Na Banjšicah, pove Dorica Humarjeva, je v eno hišo kar naprej hodil modras in ga niso mogli ne ujeti niti se ga nikakor rešiti. Nekega dne je hišna mati spekla kruh v peči. Ko ga je nesla po stopnicah dol, je bil modras spet tam in vzela je en kruh in rekla: "Buoh se usmil ze duše u vicah!" In modras je vzel kruh in nikoli več ga ni bilo nazaj. Tako so rekli, da je hodila ena duša prosit odrešitve.

Kače imajo rade mleko.
V ljudskem izročilu je veliko zapisov o tem, kako so kače hodile kravam mleko pit. Žagarčeva Matilda pripoveduje, da so v hišo prišle, ko je sveže pomolženo mleko dišalo. Zlezle so tudi v višje nadstropje, če je ob steni hiše rasel bršljan, bršl. Pri njih so pred leti zbirali mleko in ga odvažali za mlekarno. V zbiralnico je skozi razbito okensko steklo prišel mleko pit gož, dolg kot šparget. Da ga je njen mož Pepi ubil in komaj ven spravil. Naš tata Zanut je nesel mleko tja, kjer se mu je zdelo, da je nevarno, če bi modras živel, ker so tam kosili seno. Konec izpiskov iz ljudskih pripovedi. L.Jenče, avgust 2004


MLEKO ZA BOŽANSTVA

V starem vedskem izročilu obstaja obred darovanja mleka bogovom. Kako ne, saj je sladko in dobro ?! Po naših vaseh so nosili predvsem vilam mleko v zahvalo za pomoč pri kmetovanju ali za srečo novorojenca ( Rakitna). V Lokovcu povedo, da so nosili kačam mleko, a predvsem zato, da so jih privabili in jih potem lažje uničili.

Modras pri močilu.

Pred nekaj leti sem peljala svojo družino v Lokovec, da bi šli peš do pašnikov, kjer sem se igrala pastirske igre glih al suodu s teto Tino u ta doljn partid. Tik pred močilom, ko smo se prebili skozi robidovje, ki zarašča opustelo domačijo, nas je na skali, polni sonca, pričakal v svitek zvit modras. Bil je popolnoma miren in zrl vame. V meni se je sprožil nenavaden glas. "Kača, kača, kača!" Seveda sem hotela obenem sporočiti kači, da ji nič hudega nočemo, naj se ne jezi. Mojima dvema, ki sta strumno hodila za mano pa tudi, naj ustavita korak. Umaknili smo se nazaj. Ja, vse je zaraščeno. In zdaj on tam kraljuje. Darovali smo mleko kači.

V pripravah na film sem nagovorila režiserko Hanko Kastelicovo, češ da bi ne bilo slabo, če bi v dober namen filma in sporočila, ki ga nosi, o spoštljivih, pridnih in poštenih ljudeh, kovačih, oglarjih, kmetih, kuharicah, materah, muzikantih ter o deviški čistosti narave, svetih hribih in veliki skrivnosti, ki nas obdaja, darovale mleko. Lajnar se je nasmehnil, rekel pa ni nič, nalil mi je sveže pomolženo mleko in pod septembrski večer sva krenili od Iluščka proti močilu. Na skalo sem položila posodico, nalila mleka, obe sva zmolili najboljše, predvsem pa prosili Boga za blagoslov in se priporočili tudi za dobro vreme. In svet okrog močila je oddal nenavadno toploto. Kot bi dal znak, da je svet narave najino daritev sprejel in da smo na dobri poti.

KULTURNO TURISTIČNO DRUŠTVO

LOKOVEC




PRIREDITVE

NAŠ KRAJ

DRUŠTVO

KULTURNA DEDIŠČINA

POHODNIŠTVO

KOLESARJENJE

PONUDBA

AKTUALNO

Zavod POTENCIAL


Film TV Slovenija "Med hribi kačjih glav"














































Ob snemanju dokumentarnega filma TV Slovenija    
MODRAS SE JE DOVOLIL POSNETI PRI PRIZORU NA SNEMANJU PETJA V VILINSKEM SVETIŠČU.

Kdo bi si upal misliti ali želeti, da bi mogli na snemanju filma v mesecu oktobru posneti resnično kačo? Saj gredo vendar ob mrazu spat. Predvsem pa se umikajo ljudem. Ampak na roženvensko nedeljo je v Lokovcu sijalo sonce in bilo je prav toplo. Z ekipo smo najprej posneli prizor, ko pojem v vilinskem svetišču na Iluščkovem na poti v u ta dolejno partido. Zvonovi so ravno zvonili k dopoldanski maši. Jaz pa sem sedla na vilinsko skalo in na citre zapela pesem o dobrih ljudeh iz tistih krajev, brez besed, le glas in male citrice so tkale nežne, mile melodije na čast poštenemu človeškemu srcu. Hvaležnost za vse, ker so me naučili krjance in da sem v teh krajih prišla v stik z nevidnimi kraljestvi narave. Malo je bilo tudi otožnosti vmes, ker se po poteh še vedno čuti odmev kravjih kopit in zvoncev na paši in njihova težka vimena, polna mleka, se vračajo proti domu v štale z bukovo steljo. Danes pa se poti zaraščajo. Morda po dolgih stoletjih medsebojnega sožitja narave in človeka. Nihče več ne hodi tod. Med petjem sem občutila, kako se odpirajo vrelci svetih energij med malim vilinskim svetiščem in bližnjim vrhom Kačjo glavo, Bunikom. Sveti kraji, četudi so namenjeni predvsem skrivnostnim delovanjem narave, tudi potrebujejo častitev v najvišje namene. V izkaz naše ponižnosti Stvarniku. Čaščenje. Življenje je sveto. Pavle Medvešček in potem še Miro Šuligoj sta v vrtači poleg vilinske skale odkrila zanimive kupe kamenja. "Tam bomo tudi snemali!" reče režiserka Hanka. "Kaj pa?" vprašam. "Ti boš že vedela!" mi je odgovorila. Saj res, poslušala bom svojo dušo in občutila, kaj kraj potrebuje. Saj vedno potrebuje le ljubezen in pozornost. Jaz ju izkazujem s petjem. Tako sem po občutku izbrala prodnike, zglajene ploščate kamne iz reke Soče, ki jih je ekipa nabrala na enem od prejšnjih snemalnih dni, in male kraguljčke. Kamen na kamen sem igrala in zvok, ki se je ustvarjal, se je širil po prostoru. Nato je prostor sam poklical, da kamne postavim na z mahom poraščene skale. Na koncu so se videli, kot da je dopolnjena slika. Bili so kot mali obrazi človeške zavesti, položeni na divjost, ki ji ne vidimo povsem bistva, a je sprejela našo daritev. Kot da je potrebna dejavnost človeka, da nekaj doda naravi. Kot da smo res prišli na svet, da ga s sposobnostmi stika z višjim duhovnim svetom razsvetljujemo. Saj je vsaka hiša v Lokovcu narejena z občutkom za kamen in tudi mesto, na katerem so jih zgradili, je usklajeno z okoljem. Naši ta stari so to znali.


Modras v filmu simbolizira Veliko kačo življenja.

Po scenariju smo z ekipo načrtovali, da posnamemo še prizor, kako jaz prinesem kači mleko pit, v dar. Preoblekla sem se iz kostuma v vsakdanje, ekipa pa je že odšla k močilu. Ko sva z režiserko prišli mimo skale, kjer sem pred leti videla kačo, sem nanjo položila latvice, kamor naj bi nalila ob snemanju mleko. Ekipa je šla predaleč k močilu in s Hanko sva jih poklicali, da bo treba nekaj metrov nazaj, ker je kačja skala tukaj, ne pri vodi. Seveda so se po moško razburili, češ ženski glavi, prej bi rekli. Ko pa sem prišla nazaj k skali, sem zagledala, da je ob njej ovit modras. Da je bil ves čas tam, ko je ekipa osmih ljudi šla mimo, da je bil tam, ko sem poleg njega odložila latvico, ne da bi ga videla. Kako smo slepi in kako se je prilagodil okolju, bil je barve kot skala in vzorec na hrbtu je imel kot blazinice rjavega mahu, ki je skale poraščal. Seveda smo otrpli in v hipu brez besed in z govorico rok in obrazov naredili načrt. Več kot polovica ekipe je šla v drugo smer, da je ne bi zmotili. Snemalec, asistent kamere, režiserka, Miro in jaz pa smo ostali in se skali približali. A kmalu smo videli le še njegovo telo, kako se je zmuznilo ob kamnih v votlino. Vsekakor se je hotel umakniti. Bojan Kastelic, snemalec, je le ujel nekaj sekund kadra. "Meni je vredno tu stati nekaj ur, če je treba, da ga posnamemo za film!" je rekel. Meni tudi, sem pokimala. V tistem je Miro pokazal na rob med travo in skalo. Pri tleh se je tiho plazil modras, da bi odšel. Pozornost kamere ga je zopet pognala nazaj v bivališče. "Predvsem je treba dovoliti strahu, da popolnoma odide, potem nas sploh ne bo zaznal in ne bo ogrožen!" je rekel Miro. Vsi so odšli k Winklerju na kosilo, s snemalcem pa sva ostala. Nalila sem mleko, malo tudi po skali, da je bolj zadišalo na soncu.

In čez čas je prišel. Miren, z vsem ognjem, ki ga kača ima, kot kralj svoje skale. Kaj več ne morem napisati, saj je bil prizor, ko smeš stati meter stran od kače in se ti ona/on pokaže, kot je, nepopisen. Kar nekaj centimetrov dolg rdeč rep je imel. Star je gotovo čez osemdeset let. Torej me je opazoval, ko sem tekala tod okrog še kot punčka, ko sem pasla s Tino. Nje ni več in krav ni več, le midva sva se še srečala. Ja, zdaj so tu le še kače? Ko se je ekipa vrnila s kosila, pa je odšel, skočil čez rob skale - "Moja vloga je končana!" je švisnil z repom. Nastala je praznina, umaknil se je tudi s svojo nevidno prisotnostjo.


OB MITOLOGIJI STARE EVROPE

V strokovnih knjigah o mitologiji stare Evrope do izpred 30.000 let pred našim štetjem, ki predstavlja prostor, če ga v grobem obrišemo, nekako med Bolgarijo in vzhodno Slovenijo do morja na jugu, torej mesto današnjega Balkana, najdemo predvsem opise mnogih kipcev, obrednih predmetov in nakita, ki pričajo o povsem drugačni kulturi, kot si jo danes sploh lahko zamišljamo, ko smo v predstavah oblikovani predvsem na kozmično drevo ali kristalno goro indoevropskega prostora in krščansko vero. Torej predvsem v vertikalo. Stara Evropa pa je v predstavah vijugala z rekami, kačami in oblimi griči. Svet je imela razdeljen na tri ravni, zelo preprosto, podzemlje in zemljo je obvladovala, napajala in prerojevala Kačja boginja, nebo pa Ptičja boginja.1. In tri kvalitete življenja so bile osrednji motiv molitve in daritev, to so plodnost, rojstvo/rodnost in preporod. V oblikah, ki so jih ljudje zarisovali na daritvene kipce, najdemo osnovne oblike trikotnika, romba in črke V. Verovanje je bilo povezano z veliko skrivnostjo prihoda in osvoboditve duše iz tega življenja. 2 Odnos starih kultur je bil torej izrazito usmerjen v čaščenje zemlje, Velike Matere, Velike Boginje, ki da ima v svojem središču svetlobno moč življenja. Nas pa so vzgajali pri krščanskem nauku, da je Zemlja ena sama temá in da je polna zlá. V šoli smo izvedeli o materialnih razsežnostih in središčni vroči magmi. In tam naj bi po starem slovanskem verovanju bile duše naših prednikov na prečiščevanju? Ali lahko temá očisti? Magma prav gotovo, če ne kar sežge. Tako pač razmišljaš kot otrok. Vsekakor so novi, razumski čas in kriza vrednot mnoge mlade iskalce resnice pognali v preteklost, da bi našli povezovalno nit, duhovno nit, da bi izbrskali, kako se je vse skupaj začelo na tej Zemlji. Zagotovo mora obstajati še nek spomin, ki v sedanji sliki predstavnosti manjka. Morda pa manjka samo v interpretaciji videnja o stvarjenju sveta, ker si jo je človek v prejšnjih stoletjih v omejenih mišljenjskih predstavah drugače razlagal?


SVETI HRIBI IN KAČJI KAMNI

Odkritje kačjih kamnov na svetih hribih okrog Lokovca gotovo odpira pogled na posebno živ, lahko rečemo zavesten odnos do energij prostora, kjer je človek pred davnimi časi živel. Je videl ali čutil posebno moč hribovja? So med njimi živeli vidci, vaški šamani ali so bili vsi prebivalci bolj občutljivi za kraljestva narave? So človeku o tem pripovedovale dobre vile ali kaki drugi poslanci nebá? Takrat so imeli ljudje še neposreden stik z njimi, kako bi sicer nastale bajne pravljice po raznih krajih naše dežele?! Prav blizu Lokovca je Sveta gora, ki jo je po legendi naročila zgraditi Mati Božja po mali pastirici Urški.

Božja Mati z nogo stoji na kači, ki objema svet, star simbol kače, ki napaja in oživlja Zemljo, vendar je nad njo še nekaj višjega, mogočnejšega. Marija kači ne stre glave, le obvladuje jo.

Zelo daleč gremo nazaj. Zdi se, da je človek vendarle Naravo drugače častil, ji bil hvaležen za darove in se je tudi bal. Bistveno vlogo ima etika, ki je bila tedaj v okviru mehanizma meja človeških sposobnosti. Takoj, ko je delo prevzel stroj in je človek zmogel manipulirati naravo v svoj prid, so etična načela pod občutji ugodja začela popuščati.

Zemlja ni tako mrtva, kot so nam jo slikali. Gotovo ni le skupek mineralov in raznih kemičnih spojin, kot trdi materialistična znanost.

Naš planet zmore rojevati, obroditi in prerojevati in da očitno nima neskončnih virov, kjer bi se človek brez vesti pasel brez posledic, je jasno danes že otrokom.


KAJ IMA SKUPNEGA NAŠ ODNOS DO OKOLJA Z RELIGIJO, VERO, MITOLOGIJO?

Danes smo vse razdelili v predale in določili: tu je fizika, tu kemija, mizarstvo, kovaštvo, oddelek za ukvarjanje z vodo, šolski sistem, domovi za ostarele. Vse smo uredili, le v celoto se zdaj težko zopet povežemo. In kdor se ukvarja z religijo oziroma z duhovnim potencialom človeštva, je v svojem predalu in se lahko oglasi le, kadar je pač na vrsti. Zdi pa se, da je prav vera in s tem duhovni odnos, zavest človeka ključna za nov odnos do okolja, sveta. Če imamo visok ideal, bomo bdeli nad svetom za skupno dobro, če je naša želja sebična, poskrbeti zase in svoj krog, pa tudi če ostali del sveta ugasne pod agresivnim orožjem… potem je bilo vse zaman. Celotna natega se v svetu preteguje zdaj na to zdaj na ono stran.


FILM O KAČJIH KAMNIH TRKA NA VEST SVETA

V Lokovcu še vedno živijo ljudje v medsebojnem spoštovanju in pomoči. Dokler bo tako, se tudi ni bati, da bi taisti ljudje uničevali sveto pokrajino. V današnjih časih pa potrebujejo ti kraji podporo širše skupnosti. Iz sveta se vračamo tja, ker pogrešamo celovitost človeške duše, preprostost in zdravje, veselje. Povedati jim je treba, kako zelo vredni so z vsem, kar so ohranili v današnji čas. Podpreti je treba ohranjanje kmetijstva s kravo sivko, ki že stoletja dolgo hrani človeka in sooblikuje pokrajino. Nikakor tem krajem ne bo prinesla sreče gensko spremenjena krava iz laboratorijev, kjer so "strokovnjaki" pozabili na etiko sveta in kapitalisti predvsem računajo profit, ne glede na posledice za človeka in okolje. Bolezen norih krav lahko pride v Lokovec čisto potiho, s cenenimi izdelki blagovnih centrov, ki so danes postali zatočišče mladim družinam za nedeljske izlete. Naložiš otroke v voziček, se cel dan sprehajaš, da se še pogovarjati ni treba, in med sodobno ponudbo sanjaš o vsem, kar bi lahko imel, le še denar potrebuješ. Kapital pa gleda na dobiček, ne na zdravje družine, še posebej ne malih otrok (na primer rdeča barvila bonbončkov za otroke so rakotvorna, pa nam tega ne povedo, ker pač imamo radi kričeče stvari in jih raje kupujemo, tako kot cenene gazirane pijače ob poletni žeji naredijo telesu več škode kot koristi, mnogo bolje je piti vodo ali kompot iz domačih krhljev).

Domačini si seveda želijo ustvariti sodobne domove. Nemogoče je pričakovati, da bodo imeli ilovnate pode v kuhinjah in kurili na drva vsak dan, če se pa mudi v službo in tempo zahteva hitrejše pripomočke. Morda pa zaradi tega ni treba podreti kamnite hiše, ki je zgrajena v idealnih razmerjih po notranjem občutku človeka, ki je že pred stoletji oblikoval estetski čut za prav mere v tem prostoru. Morda pa ni treba ravno vreči iz hiše starega špargeta, ampak ga samo posodobimo? Veliko veselja in zdravja seva naravni material, od kamna, ilovice, naravnega lesa dreves, ki so zrasla prav v lokovških gozdovih, do postavitve prostorov. V teh hišah se izvrstno spi. Človek si globoko odpočije. In ne potrebuje ne vem kakšnega ležišča iz reklam. Najboljše ležišče je vendarle nočna tišina zdravega okolja, oglašanje polhov in čukov, soj mesečine, ki objema strehe in leze v hiše, ter čista vest.

Mnogo sprememb je zakrivila televizija z reklamo, ki vzpodbuja potrošništvo, da kupujemo več, kot potrebujemo in sicer na tak način, da zaliva naše želje, trka na človekovo podzavest. Ob gledanju reklam si naslikaš, da si v nebesih, če imaš to in to reč, obenem se počutiš manjvrednega, če ne bi imel tega in tega izdelka, od praška, do avtomobila in da ne govorimo, koliko raznih vrst damskih vložkov ponujajo, kot da je to bistvo našega življenja. In to moramo prenašati ves čas, čeprav bi nam lahko najpomembnejši medij, kar televizija gotovo je, sporočal o vrednotah in lepotah življenja, lahko bi nas učil, kaj je dobro in zdravo. O kulturi in boljšem odnosu do sveta. In dokumentarni film o Lokovcu z naslovom Med hribi kačjih kamnov to gotovo je. Iz pobude za snemanje filma prepoznamo širši proces, da je tudi v zunanjem svetu nevidna sila, ki trka na našo vest, nas kliče k soustvarjanju sveta, da bi prenehali biti samo jemalci in izkoriščevalci tako Zemlje, kot človeškega potenciala, temveč da bi malo bolj cenili in spoštovali, kar prejmemo v dar in pazili na okolje in soljudi. Vseh teh vrednot se sodobni človek lahko ponovno nauči. Kogar bo poklicalo in bo zahrepenel iz notranje potrebe, bo gotovo našel navdih in dober uk v tej deviški pokrajini, kjer ljudje še vedno živijo v medsebojni odvisnosti in v razmerah skromne, a dišeče zemlje. Od srca hvala ekipi in izobraževalnemu programu Televizije Slovenija za tako plemenito potezo. In od srca hvala vsem domačinom, ki so sodelovali z iskrivostjo in nesebičnostjo. Ničesar niso odrekli. Zanamci bodo ponosni na Lokovčane. Na svoj izvor. Imeli se bodo od česa učiti in se k čemu vračati. Samo še eno željo izrečem na koncu, da bi se slovensko izročilo vzljubilo kot del življenja in ne kot muzejsko blago. Da bi nas vedno nagovarjalo od znotraj, saj je tam naša prava moč, moč naroda, ki ima vest ne le do sebe, temveč do svetosti prostora, ki mu je bil zaupan. Slovenija je izredno lepa in sveta dežela. Da bi mladi Lokovčani nadaljevali kovaški poklic in da bi njihove žene zmogle s svojim delom dostojno živeti na planoti. Verjamem, da so v novi Evropski skupnosti mogoče in zaželjene povezave med mojstri starih obrti in bi prodor na evropski trg omogočil dostojno življenje na planoti celotni kovačevi družini. Potrebujejo le strokovno pomoč tistih ljudi v dolini, ki se spoznajo na zelo komplicirane papirje in mednarodni jezik. Zagotovo se bodo z dobro voljo vseh našli med seboj, eni in drugi.

Za konec le še del ljudske pesmi, ki jo je stari oče, tata Zanut Iluščk, 26. septembra 1958. leta zapisal v spominsko knjigo Lokovčanov:

Iz roda za rodom tod kladvo zveni,
da s trudom ustvarjamo lepše si dni.
Kdor nas zaničuje svoj narod taji,
še zemlja ne pije njegove krvi.



Viri:

1. Maria Gimbutas: The Goddesses of Old Europe

2. Neskončni dih, arheološka razstava o najdbah ob gradnji avtoceste Arheološki muzej Murska Sobota

3. Iz terenskih zapisov koncem avgusta 2004, Ljoba Jenče na DAT kaseti izjave domačinov o kačah: Marija, Tadej in Jože Šuligoj, Matilda Vončina, Ermin Murovec, vsi iz Lokovca
Marica, Marija in Dorica Humar iz Banjšic,
Jelka Debenjak, Kozana v Brdih, Iluščkova, rojene v Lokovcu,
Elica in Miro Jenček, mama in brat avtorice članka, oba rojene v Lokovcu, danes v Cerknici