DRUŽINA - BILO JIH JE DOVOLJ ZA SLUŽBO BOGU IN LJUDEM
Škof Metod Pirih se je rodil 9. maja 1936 v Lokovcu na Banjški planoti. Pri domači hiši se je reklo pr` KAČARJEVIH, ker se je Metodov praprapraded v Lokovec priženil iz Kačjih Drag pri Kalu nad Kanalom. Oče Baldomir – Mirko Pirih (roj. 1904, umrl 1980) in mati Štefanija, z dekliškim priimkom Šuligoj (roj. 1906, umrla 1995), doma od KREJDARJA, sta imela osem otrok:
Irena, letnik 1935, najstarejša, se je poročila v Kal nad Kanalom. Ima štiri otroke in deset vnukov. Po smrti brata Dušana se je z možem vrnila v Lokovec.
letnik 1936, je bil študent in kakor pravijo ljudje, je že kot pastirček »okrog hodil s knjigo v roki«.
Dušan, letnik 1937, je ostal v domači hiši. Kot poštar je tudi on prehodil Lokovec od hiše do hiše. Umrl je leta 2007.
Milica, letnik 1938, je postala redovnica benediktinskega reda, sestra Sholastika. Živi in dela v samostanu svetega Petra na Cresu. Z bratom Metodom in drugimi domačimi je še vedno močno povezana.
Ljubica, letnik 1940, je poročena, živi v Solkanu, ima dva otroka in tri vnuke.
Branko, letnik 1945, je živel v Novi Gorici. Umrl je leta 2011. Imel je eno hčerko.
Elizabeta, letnik 1947, ki ji domači pravijo Elitka, živi v Grgarju in ima tri otroke ter devet vnukov.
Aleksandra, letnik 1951, je najmlajša, živi v Novi Gorici, ima sina in dve vnukinji.
V 25-ih letih Metodove škofovske službe je Bog poklical k sebi mamo Štefanijo ter brata Dušana in Branka ožjemu sorodstvu dal 24 novih življenj.
Družina se je preživljala s kmetijstvom in očetovo plačo. Oče Mirko je bil pismonoša, znal pa je »zaflikati« tudi kakšne stare čevlje in po potrebi izdelati nove. S tem se je ukvarjal že njegov ded Blaž, pa tudi oče Ivan (roj. 1872, umrl 1958). Očetovi bratje so se tedaj že razselili v razne kraje po Sloveniji. Metodov bratranec Vladimir, sin Franca, je leta 1946 postal duhovnik. Služboval je v Ilirski Bistrici, Kopru in v Postojni, kjer še danes živi. Je znani skladatelj cerkvene glasbe in je letos praznoval diamantno mašo. Mali Metod je že zgodaj šel za pastirčka k Šarmuc in Paulč, k sosedom v vasi, drugi otroci pa so pomagali pri hiši in na njivi.
SPOMIN NA OTROŠKA LETA – SMEH IN MOLITEV
»Na otroška leta me vežejo različni spomini. Ker sem bil drugi otrok po vrsti, se spominjam rojstva brata in dveh sester. Zadnja je bila rojena, ko sem bil v 2. razredu gimnazije v Pazinu. Ker nas je bilo veliko, za en razred, smo se družili med seboj, si pomagali, nagajali in zvečer v jeseni in pozimi pripovedovali razne dogodivščine, ki smo jih doživeli v šoli. Bil je čas, ko smo bili kar trije v gimnaziji. Kakšen večer smo uprizorili celo predstavo v različnih jezikih, oponašali učitelje in se smejali. Kakšen krat sta se v to dogajanje vključila tudi tata in mama in povedala, kaj so pa oni počeli, ko so bili mladi. Nam je bilo to zelo všeč, saj se nam je zdelo, da so oni bili še bolj navihani.
Redno smo molili, vsak večer tudi rožni venec. Ob nedeljah in praznikih smo šli vsi k maši, razen varuha in majhnih otrok, peš, pol ure daleč. Fantje smo bili mašni strežniki, vsi drugi, ko je prišel čas za to, pa pevci na koru, razen mame in stare mame.
Jedli smo preprosto domačo hrano, največ krompir. Kruh je bil samo zjutraj in ga je delila mama. Meso je bilo le ob nedeljah. Sadja nismo poznali,peciva tudi ne razen za božič in veliko noč, vendar lačni nismo bili.
Doma smo bili oblečeni bolj preprosto, nekoliko boljše za šolo in verouk, najboljšo obleko pa smo imeli za »k maši«. Ko je kakšen kos obleke postal premajhen, smo ga odstopili mlajšemu. Poleti smo hodili bosi. Prve dolge hlače sem imel pri desetih letih.
Ko sem 1949 l. odšel v gimnazijo v Pazin, sem moral imeti tudi pižamo. Sestrična Zorka jo je sešila pri nas doma in na račun te pižame je bilo veliko smeha. Vsi smo jo poskusili obleči.«
ODLOČITEV ZA MALO SEMENIŠČE – MISLIM, DA SEM SE PRAV ODLOČIL
»Spomnim se, da sva z očetom skupaj kosila na bolj oddaljeni senožeti, ko me je vprašal, če bi rad študiral. Odgovoril sem pritrdilno. Ko smo čez kak dan pripeljali seno domov, je čakal v izbi župnik Franc Širaj z napisano prošnjo za sprejem v Malo semenišče v Pazinu. Takrat namreč nismo v Sloveniji imeli nobene cerkvene šole. Nova oblast je vse zaplenila. Sam takrat gotovo nisem imel jasne podobe o duhovništvu. Ne vem, kakšne načrte so z menoj imeli starši. Baje je oče s tem, ko sem šel v semenišče, čeprav daleč na Hrvaško, hotel preprečiti, da ne bi v kakšni naši srednji šoli zapadel duhu ateizma. V Pazinu je bil že moj bratranec pokojni Metod Pirih, poznejši duhovnik v Postojni). Skozi gimnazijska leta sem imel ob različnih ponudbah, ki so nam jih dajali v semenišču, dovolj priložnosti spoznati, preveriti in se odločiti za življenjski poklic. Mislim, da sem se prav odločil.
Pazinsko semenišče je sprejemalo fante različnih narodnosti: Hrvate, Slovence in Albance. Skozi 20 let je bilo v Pazinu okrog 150 dijakov iz Slovenije. Večina od njih so postali duhovniki.«
MLADOST – IZ MALEGA SEMENIŠČA K VOJAKOM
»V času mojega gimnazijskega študija je srednja šola trajala osem let. Po tretjem razredu je bila mala matura, po osmem pa velika matura. Po letu 1952 klasična gimnazija v Pazinu ni bila več priznana s strani države, postala je Srednja verska šola. Dijaki te gimnazije nismo imeli pravic, ki so jih imeli naši kolegi na državnih šolah ne glede otroških doklad, ne glede vojaščine in drugih pravic. Da bi maturiral pred dvajsetim letom, ko je nastopil vojaški rok, sem vse počitnice leta 1954 študiral in v jeseni skupaj še z nekaterimi drugimi sošolci položil izpite za 5. razred, maturo pa potem 24. marca 1956. K vojakom sem bil poklican v začetku leta 1957, ko sem bil že v 1. letniku bogoslovja v Ljubljani.
Vojaščino sem služil najprej v Puli, potem pa v Koprivnici, vmes sem bil nekaj mesecev na gradnji proge Zavidovići-Tuzla v Bosni.
Pri vojakih sem moral biti celi dve leti, ker pazinska matura ni bila od države priznana. Ves čas sem bil navaden vojak, čeprav sem bil rekrutiran za bolničarsko službo. Nosil sem puškomitraljez. Kot kandidati za duhovništvo, smo bili stalno nadzorovani, pod budnim očesom UDBE; vsak je imel svojega angela varuha - špijona, ki je pazil na nas, kaj govorimo, s kom se družimo, kod hodimo. Če nisi bil na vse to pazljiv, si lahko »nastradal«. Nastavljali so nam različne zanke in pasti, obljubljali skrajšanje roka, če pristanemo na sodelovanje z njimi in če obljubimo, da ne bomo študirali teologije.
Z vojaki smo si bili na roko in dobri. Albancem, med katerimi je bilo dosti nepismenih, sem pisal ljubezenska pisma za njihove punce ali za žene, ki so jih potem med seboj prepisovali, da so jih imeli v zakupu. Za to so mi bili zelo hvaležni.«
ŠTUDIJ TEOLOGIJE IN PRIJATELJSTVO ZA VSE ČASE
»Februarja 1959 sem se srečno vrnil od vojakov in takoj sem se vpisal v 2. semester na Teološki fakulteti v Ljubljani. V 1. in 2. letniku je bila večinoma filozofija, potem v naslednjih letnikih pa teologija. Vsi predmeti niso bili enako zanimivi in tudi profesorji ne, vendar sem dal vse skozi. Mislim, da nisem nikdar dobil negativno oceno. Ob rednem študiju so bili tudi izbirni predmeti in seminarji. Izbral si tisto, kar te je zanimalo. Ob študiju teologije smo imeli na voljo še druge dejavnosti. Na fakulteti seminarje, študij različnih jezikov, v bogoslovju pa različne krožke: misijonski, literarni, ekumenski, molitveno skupino itd. Druščina je bila pestra, saj smo bili skupaj bogoslovci iz vseh takratnih škofij: ljubljanski, mariborski in primorski; skupaj z nami so bili na fakulteti še vsi redovniki. Počitnice smo imeli le dvakrat: za božič in za veliko noč. V našem času je bila redkost, da je teologijo študirala kakšna ženska, danes pa je to nekaj navadnega in običajnega. Ker smo bili vsi bogoslovci skupaj skozi pet, šest let, smo se med seboj dobro spoznali in navezali prijateljske stike, od katerih nekateri še trajajo. Leta 1963 nas je bilo posvečenih v duhovnike 18. Trije so pozneje zapustili duhovniško službo, sedem jih je umrlo, osem pa nas je še živih. Vsako leto se dobimo zdaj pri enem zdaj pri drugem sošolcu na letniškem srečanju.«
MAŠNIŠKO POSVEČENJE IN PRVA SLUŽBA – POD VARSTVOM SVETOGORSKE MATERE BOŽJE
»V duhovnika sem bil posvečen na praznik apostolov Petra in Pavla 1963 v Ljubljani, ker takrat mi še nismo imeli svojega škofa. Novo mašo sem imel 7. julija doma v Lokovcu, prav na praznik sv. bratov Cirila in Metoda, torej na svoj god. Prvo službo sem opravljal kot kaplan v Solkanu. Od tam smo hodili tudi na Trnovo in potem v Ravnico. 29. 12. 1963 je na Kapeli umrl apostolski administrator dr. Mihael Toroš. Nekaj ur pred smrtjo sem mu podelil zakramentalno odvezo. Iz Solkana sem šel vsak mesec vsaj enkrat peš na Sv. goro in prav tako nazaj.«
SPOMIN NA ŠKOFA JANEZA JENKA
»Ko je spomladi 1964 prišel k nam iz Beograda za apostolskega administratorja dr. Janez Jenko, sem šel k njemu za tajnika. Poleti je bil imenovan za škofa in sem pripravljal vse za njegovo posvečenje, ki je bilo v Logu pri Vipavi 6. 9. 1964. Škof Janez je takoj potem šel na koncil, sam pa sem ga v tistem času s Kapele v Novi Gorici selil v Koper. Škof Janez je bil na zunaj videti trd in strog. Tisti, ki smo dolgo časa živeli z njim, pa dobro vemo, da je bil dobrega in razumevajočega srca. Bil je dosleden, delaven, skromen, odkrit, pošten, branil je pravice vernih in Cerkve, spoštljiv do civilnih oblasti, zvest cerkvenemu učiteljstvu in otroško vdan papežu. Njegovo veliko delo je ureditev škofije. 17. 10. 1977 je papež Pavel VI. različne predele, ki so poprej spadali v različne škofije, združil v obnovljeno in povečano koprsko škofijo. Skupaj z njim sem hodil na birme in pastoralne obiske po škofiji, spoznal duhovnike in razmere, kar mi je zelo prav prišlo pozneje, ko sem kot škof sam prevzel odgovornost za vodenje naše škofije. Po desetih letih tajniške službe sem šel v Rim študirat. Naredil sem magisterij iz duhovne teologije. Škof je želel, da bi študiral pravo, a me to ni veselilo. Po vrnitvi l. 1956 sem bil osem let duhovni vodja bogoslovcev v Ljubljani. To so bila najlepša leta mojega duhovniškega življenja. 1984 sem se kot generalni vikar vrnil nazaj v Koper, kjer me je naslednje leto doletelo imenovanje za škofa.«
ŠKOFOVSKO POSVEČENJE – Z GESLOM »VATE ZAUPAM«
»Škofovske službe si nisem želel. Kot tajnik škofa Janeza sem skozi 10 let od blizu videl, kako težka, odgovorna in zahtevna je danes škofovska služba. Če pomislim, od kod izhajam, s kom sem živel, kdo so bili moji sopotniki, se čudim Božji Previdnosti. Moje korenine so mi vedno pomagale, da se nisem vzpenjal na višje stopničke. Zmeraj se zelo dobro počutim med preprostimi ljudmi. Škofovstvo sem sprejel kot službo v Cerkvi. Dolgo sem iskal škofovsko geslo: Vate zaupam (Ps. 143,8). Zavedal sem se, da breme škofovske službe presega človeške moči. S svojim geslom: Vate zaupam, sem hotel izraziti zaupanje v Boga, a hkrati tudi zaupanje v človeka, v sodelavce, v duhovnike, v laike in vse ljudi dobre volje.«
V Pismu duhovnikom ob 25-letnici škofovskega posvečenja, 27. maja 2010
ŠKOFOVSKA SLUŽBA
Prenova škofijske hiše v Kopru
Družbene spremembe in odgovor Cerkve nanje
Udeležba na škofovski sinodi v Rimu 1990
Pastoralne smernice za koprsko škofijo
Ustanovitev škofijske Karitas 6. septembra 1990
Ustanovitev Škofijske gimnazije v Vipavi 15. maja 1991
Ob osvoboditvi Slovenije, slika s škofom Šuštarjem
Blagoslov novega studia Radia Ognjišče 6. junija 1994
Rim: posredovanje za mir v BiH 1995
Gradnja nove Škofijske stavbe v Vipavi, blagoslov leta 1999
Pridobitev konkatedrale v Novi Gorici 2004
Ureditev doma za ostarele duhovnike v Šempetru
Uradni obiski »ad limina« v Vatikanu
Zadolžitev za Slovence po svetu
Obiski po svetu (Afrika, Avstralija …)
PAPEŽEV OBISK
»Obisk papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji in zlasti v Postojni 18. maja 1996 je bil nekaj enkratnega. Na obisk smo se dolgo in dobro pripravili. Organizatorji so si ogledali vsa njegova srečanja z mladimi po svetu. S tem namenom so bili na pogovoru v Rimu. Upoštevali smo izkušnje drugih, dodali svoje in uspeh je bil tu. Po tem obisku sem se še nekajkrat srečal s papežem Janezom Pavlom II. Karkoli sem mu govoril, se mi je zdelo, kot da ga ni zanimalo, ko pa sem omenil Postojno, se je zdramil in ponavljal: nepozabljena Postojna. Srečanj s papežem na vseh krajih se je udeležilo veliko ljudi, drugi pa so obisk spremljali prek televizijskih ekranov. Prve dni po obisku so me skoraj vsi ljudje na ulici ali na sprehodu pozdravljali in tako po večini sprejemali in odobravali ta dogodek. Vsem so ostale v spominu papeževe besede: Korajža velja in papež ima vas rad. Tudi če v tej obliki sam tega ne ponavljam, naj bi to veljalo tudi zame v odnosu do vseh ljudi.«
OB SREBRNI OBLETNICI - POGLED V PRIHODNOST
»V teh 25-tih letih so se razmere v škofiji zelo spremenile. Soočamo se z demografsko krizo, s problemi družine in mladih, s premajhnim številom poklicev, vedno več nas je starejših in z drugimi pastoralnimi izzivi. Število duhovnikov je padlo za 30. Moje veliko upanje so laiki. Nekoč boječi in ustrahovani se sedaj vključujejo v katehetsko delo in karitativne ustanove, so člani župnijskih pastoralnih in gospodarskih svetov ter dejavni v drugih cerkvenih službah. Duhovniki in verniki sestavljamo sveto Božje ljudstvo. Naša naloga je, da vernikom pomagamo, da se v njih čim bolj razcveti krstno duhovništvo, v moči katerega so tudi oni poklicani, da gradijo Cerkev.«
V Pismu duhovnikom ob 25-letnici škofovskega posvečenja, 27. maja 2010
Praznik se je zaključil s koncertom starih slovenskih pesmi o svetih ljudeh in legendarnih junakih z naslovom »No, kam pa gredeš, Krištof ti?«. Pesmi je izvajala Ljoba Jenče ob spremljavi dveh vrhunskih glasbenikov, Domna Marinčiča na viola da gambi in Uroša Polanca na pozavni. Domači pevci iz Lokovca pa so k življenju priklicali nekaj pesmi, ki so jih peli po lokovških domovih, ob procesijah in romanjih.
Koncert je bil v poklon gospodu škofu in naj na koncu dodamo še njegove vtise:
»Današnji koncert, s katerim ste me počastili, je bil nekoliko nenavaden, pa vendar je bila to prava kateheza. Vsi, ki imamo verske korenine, smo bili nagovorjeni, morda celo bolj kot z duhovniško pridigo. Če se vrnem 75 let nazaj, ko nas je bilo v Lokovcu skoraj tisoč, pa takšnih dogodkov nismo bili sposobni organizirati. Takrat je bilo veliko druženja v družinah, med sosedi. Ko se človek vrne v kraje, kjer so se po 2. svetovni vojni ljudje razseljevali, danes pa se v teh krajih zapirajo gostilne, pošte, šole … je slišati samo eno jamranje in ljudje rečejo: ´Še Bog nas je zapustil.´ Današnji dogodek pa je dokaz, da če imajo ljudje voljo, če znajo združiti svoje sposobnosti in talente, če se znajo povezovati, kot ste se povezali tu, Župnija, Turistično društvo in Krajevna skupnost, potem se da napravit velike stvari, kot je bil velik današnji dogodek. Naj bo to tudi zgled za vse ostale majhne župnije, da je s sodelovanjem moč doseči velike stvari.«
Izdelava spletnih strani: 
